1800-1400(?)
Prastarši Izraelovega ljudstva

O času prastaršev Izraelovega ljudstva imamo le malo zanesljivih zgodovinskih virov. Tako je tudi datiranje tega obdobja relativno težavno.

Slika prikazuje beduinski šotor. Šotor je bil izvirni dom prastaršev Izraela in Izraelcev na njihovi poti v obljubljeno deželo. Tudi prvo svetišče je imelo podobo šotora.

1250-1200(?)
Izraelov izhod

Izhod Izraelcev iz Egipta se je dogodil po mnenju večine raziskovalcev v poznem 13. stoletju pred Kristusom. To je ključni dogodek Stare zaveze in je bistveno prežemal svetopisemsko podobo Boga.

Samostan sv. Katarine stoji na mestu, kjer naj bi se po izročilu Bog prikazal Mojzesu v obliki gorečega grma. Sinaj igra v pripovedi o izhodu Izraelcev iz Egipta pomembno vlogo. Tu je prejel Mojzes od Boga deset zapovedi. Naslednji pomembni dogodki so sklenitev zaveze med Bogom in Izraelovim ljudstvom ter postavljanje prvega svetišča.

1200-1000
Čas sodnikov; Samuel

Jozuetova knjiga poroča o osvojitvi in razdelitvi "obljubljene dežele". V prvih dveh stoletjih je živelo dvanajstero Izraelovih rodov v rahli povezavi brez vrhovnega poglavarja. Prizadevali so si obvarovati dobrino prostosti, ki so si jo s tako muko pridobili. To obdobje imenujemo tudi čas sodnikov.

do 1004
Vladavina kralja Savla

Savel je bil prvi Izraelov kralj. Ustoličil ga je Samuel, zadnji sodnik. Vendar pa mu ni uspelo, da bi utrdil kraljestvo in da bi osnoval alstno dinastijo. Sveto pismo utemeljuje to s pomanjkljivostjo njegove poslušnosti Bogu.

Slika kaže prikaz "skrinje zaveze" v sinagogi v Kafarnaumu. Skrinja zaveze je bila najpomembnejši sveti predmet Izraelcev in je bila v Savlovem času še postavljena v šotoru.

1004-965
Davidovo vladanje

David je združil dvanajstero rodov in osnoval dinastijo, ki je vladala vse do propada Jeruzalema v letu 586 pred Kristusom. Osvojil je Jeruzalem in naredil to mesto za središče svoje države. Tudi skrinjo zaveze, najsvetejši predmet Izraelcev, je dal pripeljati v Jeruzalem. S tem se je začel vzpon tega mesta v versko središče Izraela in pozneje vsega judovstva.

Slika kaže Davidovo mesto, najstarejši del Jeruzalema, ki so ga že pred Davidom naseljevali Jebusiti, kanaansko ljudstvo.

965-926
Salomonovo vladanje

Pod kraljem Salomonom so postavili v Jeruzalemu prvi tempelj. Leta 586 pred Kristusom so ga Babilonci porušili. Po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva (od leta 538 pred Kristusom) so Judje spet pozidali tempelj.

V Aradu so izkopali tempelj iz istega obdobja, ki nam tako posreduje podobo o tem, kako so bila tedaj videti svetišča.

926
Razdelitev kraljestva

Izrael (severno kraljestvo) in Juda (južno kraljestvo).
Po Salomonovi smrti so Rehabeama oklicali za kralja. Rodovi na severu pa so ga bili pripravljeni priznati samo, če bi omilil njihove dolžnosti do države. Kralj pa je ostal trd. Nato se je na severu osnovalo lastno kraljestvo - Izrael. Prvi kralj je postal Jerobeam. V Betelu in Danu je postavil svetišča, da bi tako prestregel romanja v Jeruzalem, ki je bil sedaj v južnem kraljestvu. Ker je v teh svetiščih postavil dve zlati upodobitvi bika, so ga svetopisemski pisatelji močno kritizirali.

Slika prikazuje ostanke templja v Danu. Kovinska konstrukcija nakazuje mere oltarja.

926-722
Severno kraljestvo Izrael

Severno kraljestvo Izrael je bilo že od samega začetka močneje izpostavljeno velesilam kakor pa južno. To je pogojeno že z geografskim položajem. Od vpliva sosedov tudi religija ni ostala nedotaknjena. Številni Izraelci so se predajali bohotnim kultom božanstva Baal. To je pripravilo preroke do izrekanja hude kritike. V letu 722 pred Kristusom so Asirci pripravili konec severnemu kraljestvu. Glavno mesto Samarijo so uničili in deportirali pomembnejše plasti prebivalstva.

Svetopisemska arheologija nam daje pomembna spoznanja o času in ozadjih iz Svetega pisma. Slika kaže izkopavanje na Tel Hazorju v Galileji. Mesto so omenjali že v 19. stoletju pred Kristusom v egiptovskih besedilih.

926-586
Južno kraljestvo Juda

Reforme kralja Jošija (639-609);
v letu 586 so Babilonci porušili Jeruzalem in z njim tudi tempelj in tako končali vladavino davidske dinastije; začetek babilonskega izgnanstva.

Južno kraljestvo z glavnim mestom Jeruzalemom je ležalo zunaj velikih trgovskih poti starega Orienta. Tu je Davidova dinastija določala dogajanje. Delovanje večine kraljev pa so preroki na moč kritizirali. Pripisovali so jim odgovornost za to, da se je vedno več ljudi obračalo h kanaanskim božanstvom in da je postal socialni položaj nekoč prostih kmetov vse slabši. Devteronomično zgodovinsko delo vidi v tem vzrok za propad Jeruzalema v letu 586 pred Kristusom.

586-538
Babilonsko izgnanstvo

V letu 586 pred Kristusom so odšli na bojni pohod Babilonci in porušili Jeruzalem skupaj s templjem. Odločilne plasti prebivalstva kraljestva Juda so odvedli v Babilon.
Tako se začne babilonsko izgnanstvo. S padcem Jeruzalema se je znašla Izraelova vera pred odločilno preizkušnjo. Marsikaj, kar je dotlej veljalo za sveto, je bilo izgubljeno. Niso več živeli v deželi, ki jo je Bog obljubil prednikom. Jeruzalemski tempelj, kraj Božje prisotnosti, ni več obstajal. Tudi Davidovo dinastijo so Babilonci oropali njene vodilne vloge. Tako so ostala le še verska besedila, ki so jih vzeli s seboj v Babilon. Tam so jih obdelovali naprej. Nova besedila naj bi pomagala razložiti nesrečo in ustvariti podlago za upanje. V tem času se je tudi uveljavil monoteizem (enoboštvo) - na božanstva drugih ljudstev so odtlej gledali kakor na podobe iz lesa in kamna, ki človeku nazadnje ne morejo nič pomagati. (Glej Iz 40).

539-333
Tempeljsko mesto Jeruzalem pod perzijsko nadoblastjo

Perzijci so uničili babilonsko kraljestvo. V nasprotju z Babilonci in Asirci pa v svoji državi niso ustvarili miru s preseljevanjem celih ljudstev. Vsako ljudstvo je lahko še naprej živelo na svojem zgodovinskem območju in gojilo svoja izročila, dokler se to ni dotikalo perzijskega reda. Judje so zdaj dobili priložnost, da se vrnejo v Jeruzalem. Poleg tega pa so Perzijci podprli obnovo templja. Kljub temu pa je kar nekaj Judov ostalo v Babilonu in so tam sestavljali diasporo (judovsko skupnost zunaj Izraela).

333-63
Obdobje helenizma

Aleksander Veliki je premagal Perzijce in prevzel njihovo dediščino. Po njegovi smrti je njegova država razpadla. Na področju Sirije so zavladali Selevkidi, v Egiptu pa Ptolemejci. V obdobju helenizma se je grška kultura razširila tudi na bližnjem Vzhodu. Selevkidski kralj Antioh IV. Epifanes je poskušal uveljaviti grško kulturo in izpodriniti judovstvo z uporabo nasilja. Številni Judje so morali prestajati mučeništvo za svojo vero. Z vstajo Makabejcev je uspelo Selevkide pregnati in prvikrat po babilonskem izgnanstvu znova vzpostaviti judovsko državo - poslednjo pred ustanovitvijo države Izrael v letu 1948.

od leta 63
Pompej osvoji Jeruzalem
in začetek rimskega gospostva

37-4
Vladanje kralja Heroda Velikega

Herod Veliki je prekril svojo deželo s številnimi zgradbami. Med te sodi tudi ustanovitev mesta Cezareja in gradnja novega templja v Jeruzalemu. V njegovem času se v Betlehemu rodi Jezus.

4 pred - 39 po Kr.
Herod Antipa, galilejski tetrarh in Jezusov pokrajinski vladar

V Jezusovem času je bilo judovstvo razdeljeno v razne skupine.
Saduceji so sestavljali višji razred. Iz njih so izhajali duhovniki v jeruzalemskem templju in vzdrževali so dobre stike z rimsko okupacijsko oblastjo. Kot sveto pismo so priznavali le Toro in niso verovali v vstajenje od mrtvih.
Farizeji so bili pretežno majhni obrtniki. Poleg Tore so priznavali tudi preroke in druge spise. Poleg tega so verovali v obstoj angelov in vstajenje od mrtvih. Ob posebnih priložnostih so sicer zahajali v tempelj, vendar pa z njim niso bili tako tesno povezani kakor saduceji.
Eseni so odklanjali božjo službo v jeruzalemskem templju. Sestavljali so elitno skupino in se označevali za sinove luči. Ljudje, ki niso ustrezali njihovim idealom, so bili iz te skupnosti izločeni. Kumranski rokopisi osvetljujejo življenje esenov.
Zeloti so hoteli pregnati Rimljane iz Palestine z uporabo nasilja. Gojili so upanje, da bo prišel mesija, ki se bo postavil na čelo upora proti Rimljanom, osvobodil deželo tuje oblasti in ustanovil novo kraljestvo. Poleg zelotov so obstajale še druge skupine s podobno usmeritvijo.

26-36
Poncij Pilat, prokurator v Judeji

V Cezareji ob Sredozemskem morju je bila v novozaveznem času rezidenca rimskega prokuratorja. Rimljani so veliko dajali na udobje. K temu je sodila tudi zadostna preskrba z vodo prek akvedukta.

V Cezareji so arheologi odkrili enkraten dokument, tako imenovan "Pilatov kamen". Napis potrjuje, da je bil Poncij Pilat v času cesarja Tiberija namestnik v Judeji. V času njegovega službovanja, tako poročajo vsi štirje evangeliji, se je zgodilo križanje Jezusa iz Nazareta. Podoba cesarja Tiberija, v čigar času je bil Jezus križan.

po letu 30
Pracerkev v Jeruzalemu

Prvo središče mlade Cerkve je bilo v Jeruzalemu, kjer se je ob binkoštnem čudežu zbralo prvo občestvo. Dejanja apostolov opisujejo, kako je apostol Peter krstil prvega pogana stotnika Kornelija. Na tako imenovanem apostolskem koncilu so potrdili misijonsko prakso apostola Pavla. Do tedaj pretežno judovska Cerkev se je zdaj obrnila k poganom. Pavel je ponesel novo vero v malo Azijo, Grčijo in nazadnje dospel do Rima, kjer se je kršcanstvo že utrdilo.

Slika prikazuje, kako je utegnil izgledati Jezusov grob. Sporočilo vstajenja je središče krščanskega verovanja.

66-70
Judovska vstaja

Poskus, da bi z vstajo odpravili rimsko nadoblast v Palestini, je imel grenke posledice. Mesto Jeruzalem je bilo porušeno, tempelj požgan in nikoli več obnovljen. Številne Jude je doletela smrt, številni so bili prodani za sužnje ali so se umaknili na tuje, da bi tam osnovali novo življenje. Z judovsko vstajo so izginile številne skupine, ki so v Jezusovem času še obstajale (saduceji, eseni, zeloti itd.). Zdaj se je močno uveljavila farizejska usmeritev judovstva.
Z judovsko vstajo je tudi jeruzalemska skupnost izgubila na pomenu. Krščanstvo se je že davno utrdilo v središču rimskega cesarstva.

Slika kaže model gradu Antonia in tempeljskega griča v Jeruzalemu. Oboje je bilo v času judovske vstaje razdejano.