RAZSTAVA SV. PISMA

Kliknite na podobo zvitka, da bi lahko izvedeli kaj več o pismih apostola Pavla...

Pavel je izviral iz Tarza v Ciliciji, na jugu današnje Turčije. Izučil se je obrti svojega očeta in postal izdelovalec šotorov. Nato se je preselil v Jeruzalem. Tam je postal - tako beremo v Apostolskih delih - učenec znamenitega rabija Gamaliela. Najprej se je lotil preganjanja mlade Cerkve. Po svojem spreobrnjenju pa je postal goreč pričevalec vstalega Kristusa, ki ga je poklical za apostola narodov.

V Antiohiji, tretjem največjem mestu rimskega cesarstva, je kmalu po Jezusovem vstajenju nastalo krščansko občestvo. Njemu pa se niso pridružili samo Judje. Tudi Grki, torej pogani, so se oprijeli evangelija. Zgodnja Cerkev se je znašla pred velikim vprašanjem: Se mora pogan, ki želi postati kristjan, obrezati, kakor predvideva postava? Jezus na to ni dal nikakega odgovora, ker se vprašanje tedaj še ni oglašalo. Pavel je oznanjal: Kristus je ljudi po svoji smrti osvobodil od judovske postave. Cerkev se je njegovemu naziranju pridružila. Tako so se odprla vrata poganom. Na svojih misijonskih potovanjih je ustanovil Pavel številne skupnosti in vzdrževal z njimi pisne stike. Ta pisma so postala del Nove zaveze.

Več o življenju apostola Pavla, njegovih pismih in njegovi teologiji na:
www.s-pavlom-verovati.at

Pismo Rimljanom

To pismo je nastalo nekako leta 56 po Kr., pripravilo pa naj bi obisk apostola Pavla v Rimu. Velja kot njegovo glavno delo, v katerem povzema resnice svoje vere. Občestvo v Rimu je obstajalo tako iz judovskih, kakor tudi poganskih kristjanov. Zato poudarja apostol, kako vera v evangelij odrešuje oboje: Jude in "Grke" (torej pogane). Ta evangelij pove: Vsi ljudje so grešniki. Sami se ne morejo odrešiti grehov. V Jezusu Kristusu pa je postalo jasno, da Bog sprejema vse ljudi. To odrešenje pripada vsem, ki vanj verujejo. Je čisti dar in si ga z vedenjem v skladu z zakoni ni mogoče "zaslužiti". V poglavjih 9-11 govori Pavel o zakoreninjenosti krščanstva v judovstvu.

Prvo pismo Korinčanom

Pavel je v Korintu ustanovil krščansko občestvo. Po letu in pol bivanja je odšel iz tega mesta. Pozneje je slišal od ljudi iz Korinta o razcepih in nepravilnih okoliščinah znotraj občestva. Na to je napisal pismo, v katerem svari Korinčane k edinosti. Krščanske svobode naj ne bi zlorabljali kot izgovor za nemoralno življenje. V istem pismu pa Pavel tudi odgovarja na vprašanja iz občestva. Izrazi se o neporočenosti, o pravilnem odnosu do obhajanja Gospodove večerje in opiše Cerkev kot telo s številnimi udi. V 15. poglavju razglasi vero v vstajenje kot fundament krščanskega oznanjevanja.

Drugo pismo Korinčanom

Izhajamo iz tega, da je tu združeno več pisem apostola Pavla. Pismo daje vpogled v samorazumevanje apostola Pavla kot oznanjevalca evangelija. Apostolova samopodoba je v napetosti med vednostjo o pomembnosti njegovega delovanja in o njegovih človeških slabostih. Pavel poudarja, kako je sposobnost za misijon prejel od Boga. Ljudem prinaša oznanilo o obsežni spravi. "Zaklad" prave vere pa vendarle nosi v "krhkih posodah".

Prvo pismo Tesaloničanom

To pismo je prvo pismo apostola Pavla in hkrati najstarejši spis Nove zaveze. Domnevno izvira iz leta 49 po Kr. Pavel je na svojem drugem misijonskem potovanju ustanovil krščansko občestvo v Tesalonikih (Solunu). Na osnovi sodne obtožbe proti njemu je moral Pavel zapustiti mlado občestvo nepripravljeno. Da bi ohranil stik z novo spreobrnjenimi, jim je naslovil to pismo. V njem hvali vero, upanje in ljubezen Tesaloničanov in zahteva moralno preoblikovanje življenja. Nadalje piše o krščanskem upanju v večno življenje, ki ima svoj temelj v Jezusovem vstajenju. Njegova izvajanja izdajajo, da je Pavel še v času svojega življenja računal s koncem sveta. To mnenje je opustil šele pozneje.

Drugo pismo Tesaloničanom

V nasprotju s prvim pismom Tesaloničanom drugo ne izvira od Pavla samega. Kdo izmed njegovih učencev ga je utegnil sestaviti v njegovem imenu, da bi tako preprečil napačno razlaganje prvega pisma. V prvem pismu je namreč Pavel podal svoje prepričanje, kako bo še sam doživel Kristusov vnovični prihod ob koncu časov. Tega pričakovanja konca sveta so se oprijeli ljudje, ki so zatrjevali, da je "Gospodov dan" že tu. Temu nasproti postavlja drugo pismo Tesaloničanom občestvu v Tesaloniki z vso jasnostjo: konec sveta pride šele pozneje in bo prepoznaven po tem, da bo neki brezbožni človek pripravil veliko zlo in samega sebe izdajal za boga - vsekakor je tu mišljeno čaščenje rimskih cesarjev kot božanstev.

Pismo Filipljanom

V makedonskih Filipih je Pavel ustanovil prvo krščansko občestvo na evropskih tleh. Filipljani so ostali z apostolom še posebej tesno povezani in so mu vedno znova pomagali tudi z materialno podporo. Apostol Pavel ni sprejel daru zase sicer od nobenega drugega občestva, ki ga je sam ustanovil. Po nekem ponovnem prijemu takega darila je Pavel odgovoril s pismom in hvalil zavzetost naslovnikov za stvar evangelija. V tistem času je bil zaprt. V grobih besedah svari pred judovsko-krščanskimi učitelji, ki se ponašajo s svojo obrezo. Najbolj znano besedilo iz pisma Filipljanom je himnus, ki opisuje Kristusovo pot: bil je enak Bogu, je prostovoljno trpel kot človek in bil znova povzdignjen k Bogu.

Pismo Efežanom

Pisec tega pisma je domnevno eden izmed učencev apostola Pavla. Pismo pa ima bolj obliko slovesne pridige kakor pa pravega pisma, sestavljene za določeno priložnost. V prvem delu pisma najdemo najpomembnejše izjave Nove zaveze o Cerkvi. Ta je telo, katere glava je Kristus. Hkrati jo pisec primerja z zgradbo, pri kateri so temelji postavljeni na apostolih in prerokih. Obe prispodobi sta v arhitekturi igrali veliko vlogo. Drugi del pisma vsebuje moralna navodila in opozorila.

Pismo Kološanom

Nekateri raziskovalci pripisujejo to pismo enemu izmed učencev apostola Pavla. Povod za pisanje je zmota, ki se je razširjala med Kološani in je grozila, da bo razvodenela krščansko verovanje. Pisec začenja s hvalnico Kristusu, ki jo poglobi s pogledom na občestvo in službo apostolov. Očitno svari pred zmotami, ko opominja naslovnike na darove, ki so jih prejeli pri svetem krstu. Sledijo opomini, osebna sporočila in pozdravi.

Pismo Galačanom

To pismo je naslovljeno krščanskim občinam v Galaciji, pokrajini v notranji Mali Aziji (danes Turčiji). Njegova glavna tema so poskusi misijonarjev judovskih kristjanov, da bi pridobili kristjane za spoštovanje judovskih zakonov. To velja predvsem za obrezovanje. Pavel se z jasnimi besedami postavlja zoper te nauke. So ponaredki evangelija. Kdor sledi judovskim obrednim predpisom, kaže, da ne pričakuje odrešitve iz vere v nezasluženo odrešitev v Kristusu. Kristjani so poklicani v svobodo. Prinašali naj bi "sadove duha": ljubezen, mir, vztrajnost, prijaznost, dobroto, zvestobo, miroljubnost in samoobvladovanje.